18.09.2018 21:00 Miha Breznik

Čez dve leti bo minilo sto let, odkar je šla Koroška na dva konca, v dve državi, ki sta nastali po razpadu avstroogrskega imperija.

Mirovna pogodba v Saint Germainu z Avstrijo 10. 9. 1919 naj bi določila mejo med Avstrijo in Kraljevino SHS. Spor je nastal predvsem zaradi Koroške, katere južni del so leta 1919 sicer zasedle jugoslovanske čete, vendar ob hudem oboroženem odporu krajevnih nemških sil (Abwehrkampf). Ker je Italija zagovarjala državno mejo na zgodovinski deželni meji med Kranjsko in Koroško, Velika Britanija pa mejo na Dravi, so velesile oblikovale posebne komisije, ki naj bi na terenu ugotovile voljo prebivalstva. Najvplivnejša je bila ameriška komisija pod vodstvom Shermana Milesa s sedežem na Dunaju. 22. 1. 1919 je bil izdan graško-ljubljanski protokol, ki je odločil, da se bo za državno mejo med Kraljevino SHS in Republiko Avstrijo upoštevala linija, ki jo določi ameriška komisija. Slednja je ocenila, da je Celovška kotlina enoten prostor in bi bila vsaka delitev škodljiva za njen nadaljnji razvoj, zato je zagovarjala naravno mejo na Karavankah. Težava pa je bila, da je komisija terensko delo opravljala pozimi, zaradi visokega snega pa je obiskala le večja naselja ob glavnih poteh, zaradi česar so upoštevali predvsem nemški živelj po mestih, ne pa glavnine Slovencev na podeželju.^[1] Pogodba je tako določila, da od nekdanje avstro-ogrske dežele Koroške Kraljevini SHS pripadeta Mežiška dolina in Jezersko, pripadnost širšega območja Celovške kotline (Rož, Gure, Celovec, Podjuna in južno pobočje Svinške planine) pa bi določil plebiscit. V ta namen je bilo območje razdeljeno v dve coni. Prva cona (cona A) s središčem v Velikovcu je bila pod zasedbo jugoslovanske vojske. Druga cona (cona B), ki je obsegala Celovec in območje severno od Vrbskega jezera, je ostala pod upravo Republike Avstrije. Določeno je bilo, da se plebiscit izvede najprej v coni A, če bo uspešen za jugoslovansko stran, pa še v coni B.

Kljub šestmesečnemu roku, ki ga je določala saintgermainska mirovna pogodba, pa je bil plebiscit izvršen šele 10. oktobra 1920.

Pred plebiscitom sta obe strani izvajali intenzivno propagando. Avstrijska propaganda je poudarjala predvsem ekonomske koristi za ohranitev enotnosti Celovške kotline, sklicevala pa se je tudi na koroško deželno zavest in na bratstvo med slovensko in nemško govorečimi prebivalci Koroške. Poudariti je potrebno, da je avstrijska propaganda uporabljala slovenski jezik in zagotavljala, da bo v Republiki Avstriji po plebiscitu užival enakopraven status z nemščino. Jugoslovanska (oz. slovenska) stran je po drugi strani nastopala skoraj izključno z argumenti, ki so poudarjali narodno zavest, in je bila izrazito protinemško usmerjena.^{[navedi vir]} Razglednice^[3] in plakate^[4] je oblikoval Maksim Gaspari: Koroška pravljica, Ne maram za staro falirano Avstrijo --- Imam rajši mlado bogato Jugoslavijo!, Deutchösterreich, o weh! Kni škoda za črivle, za tvoje noje, da za spufano Avstrijo brusiš pete, Se en paver lih vsika, se že ozdravi, se pa Avstrija shavžje pa žavbe nič ni. Šele v zadnjih tednih pred plebiscitom se je usmerila tudi h gospodarskim vprašanjem, vendar je bila pri tem precej nespretna. Bolj kot protislovenska je bila avstrijska propaganda antijugoslovanska in je razmere v Kraljevini SHS prikazovala kot kaotične. Za slovensko stran pa bi lahko rekli, da ni znala dovolj izkoristiti politične nestabilnosti mlade avstrijske republike in njenega nezavidljivega položaja v mednarodni skupnosti za svojo propagando.